Share

Človeka nikar

V delavnico sem tvojo zrl,
Ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
Nikjer je stalne ni stvari,
A prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
In videl vedno sem vrtenje,
Prelivajoče se življenje,
Prerojevanje, prenavljánje,
Iz bitja v bitje presnavljánje,
A smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
Ko pade cvet duhteči roži,
Ko izmed dragih mu kater
Duhá okove v grob položi,
Češ: rodni brat mu je umrl!
In - smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
Tam prestvarjánje sem stvari,
A smrti nisem uzrl!...
Začetnik moj, ki si me ustvaril,
Duhá si iskro mi razžaril,
V oklep prsteni jo zaprl, -
Zakaj? Veš ti! -
Ko ilnato boš ječo strl,
Ne bom umrl!
No duhu poženó peroti,
Ki jih iz dola solz in zmot
Razvije na skrivnostno pot -
Kam? Tebi hitel bo naproti,
Da enkrat tvoj obraz bi zrl,
Da zrl bi sončnojasno lice,
Obraz ljubezni in resnice!...
To prst pa prsti izroče
In svet ob noč pozabi kraj
Krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš, -
Za káko? Jaz ne vem,
Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
Iz praha vzgôji ti cvetico,
Podari logu pevko-ptico,
Katerokoli ustvari stvar;
Kedór bi pa ko jaz na sveti
Imel čutiti in trpeti,
Med dvomi, zmotami viseti -
Človeka - ustvariti nikar!


Razlaga pesmi Človeka nikar

Pesem Človeka nikar je poleg pesmi Soči verjetno najbolj pogosto omenjana Gregorčičeva pesem. V tej pesmi se Simon Gregorčič dotakne eksistencialistične problematike, obravnava namreč vprašanje življenja in smrti, poleg tega omenja tudi Boga oziroma Stvarnika.


Komentarji