Share

Kmetski hiši

Gregorčičeva rojstna hiša


Mogočna nisi, ne prostorna
In stavil te umetnik ni,
Bolj kot bogata si uborna,
Preprosta selska hiša ti!

In vendar ne palač ogromnih
In njih bleskú ne bom slavil;
A tebi, dom seljakov skromnih,
Nesmrten venec rad bi zvil.

Pač res ubog si, mal, neznaten;
A dasi mal in neslovit,
Kako ti nam si blagodaten,
Kako za nas si znamenit!

Pomnik le redek še se dviga,
Ki davnih nam je dni glasnik,
Ti naša si najstarša knjiga,
Pravečen, živ si spomenik.

Pravljice, zgodbe praviš davne,
Ti v rekih čuvaš pramodrost,
Pradede nam opevaš slavne,
In src radost in njih britkost.

Ti šege stare si ohranil,
Deduje jih po ôči sin;
Le ti naš jezik si obranil,
Da ni zatrl ga nam tujčin.

Kar čas nam dal je davna leta,
Največ občuval si nam ti;
Kar zdaj nam daje in obeta,
Pod streho kmetsko nam zori.

Ta hiša nam je mati krušna,
Domovju steber je častit.
Iz kmetskih hiš nam hrana dušna,
Iz kmetskih hiš omike svit!

Ne v hiš mogočnih jasnem sevi,
Ki marmornat jih krije krov, –
Pod nizko streho, v skrajni revi
Rojèn rešnik je vseh rodov.

In na v dvoranah bogatinov,
Kjer blesk zakladov te slepi, –
Kjer dom seljaških je trpinov,
Rešitve zor se nam žari.

Kar mož nebesa so poslala,
Da večnih nas otmó grobov, –
Vse mati kmetska je zibala,
Iz kmetskih so izšli domóv.

Od tam nam misleci globoki,
Od tam klicarji k nebu nam,
Od tam nam pesniki - preroki,
Za dom borilci vsi od tam!

In vem, da to jim srečno vspeje,
Da spone vse nam razdrobe,
Da dni nam pribore jasneje
Ter naše proslavé ime...

Zati ti slava péta bodi,
Oj zibel naših boljših dni,
Nebo ti tisoč sreč prisodi,
Ves blagoslov na te razlij.

Naj vedno mirno bi živela,
Noben ne vzburjaj te vihar,
Ogiblji se gromov te strela,
Zanašaj grozni ti požar.

Da srečno v vek si bivališče
Krepostnih žen, poštenih mož!
Daj Bog, ti slavnih mož rodišče,
Da zibel še slavnejših boš!

Komentarji