Share

Moj črni plašč

Ta črni plašč vam je v zasméh,
A — ga uméjete?
Uméte rôso v teh očéh,
Ki se jej sméjete?

Gomile z rôso tó kropím,
Ki vrè mi čez obràz,
In plašč, ki se ogrinjam ž njim,
Po ranjkih nôsim jaz.

Umrla ni še mati mi,
Umrl ni ôče še,
Za sestrami, za brati mi
Srcé ne jôče še.

Še drage môje Bóg živí,
In zahvaljujem ga,
A v grôbu mnóg mrlíč leží,
Ki objokujem ga:

Pravíco v gròb so dévali,
Pri grôbu jaz sem bil,
Pogrêbci so prepévali,
A jaz solzé sem líl.

Zrl bratoljublja sem pokòp ...
Ko gròb se je zaprl,
Smejál se je spremníkov trop,
V bridkósti jaz sem mrl.

Vzôre pokopáli so, ...
- Oh, to dočákal sem! -
Na grôbu tam plesáli so,
Grenkó jaz plákal sem.

Radóst tedàj je ubégla mi,
Moj duh je mrak objél,
Bridkóst je v dušo lêgla mi,
Več nísem bil vesél.

Tedaj oblékel sem še mlad
Obléko žalno to,
Na grôbe vzôrov, sanj in nad
Solzé mi zdàj tekó.


Kratek opis pesmi

Moj črni plašč je izrazito izpovedna pesem, ki govori o soočenju avtorja s krutostjo sveta. Gre za pesimistično pesem, ki s svojim tonom spominja na mnoge druge pesmi izpod peresa Simona Gregorčiča, čeprav je vsebinsko seveda edinstvena. Kljub temu, da Gregorčič pogosto objokuje svojo usodo, ki ga je vodila v duhovniški poklic, pa v tem primeru črni plašč ni prispodoba za duhovniško oblačilo. Gre za žalni plašč, ki si ga pesnik nadene ob slovesu od plemenitih idealov, ki jih svet tako odkrito zaničuje.


Komentarji