Share

Pogled v nedolžno oko

Nikar, nikar se me ne boj,
Nedolžni, nežni angelj moj,
Le semkaj k meni sedi,
Oko v oko mi gledi!

Pogled ti čist, oko mirno,
V njem seva celo ti nebo,
In meni v njem leskeče
Odsev že davne sreče.

Budi spomin mi krasnih dni,
Ko bil sem še kot si zdaj ti,
Spomina me mladosti
Brez toge, brez bridkosti.

Spomina me čarobnih let,
Ko bil je v cvetji ves mi svet
Enako vrtu v maji,
Ko živel sem ko v raji.

Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,
Ne smem, ne morem vanj nazaj,
Zaklenena so vrata,
Proč, proč je doba zlata.

Pa če zaprt je sreče raj,
Da gledam vanj, se zdi mi, vsaj,
Ko v tvoja zrem očesa,
Odprta v njih nebesa.

Srce se v prsih mi topi
Zamakneno v nekdanje dni,
V presrečno dobo cveta -
O zlata, zlata leta!


Kratek opis pesmi

Pesem Pogled v nedolžno oko je nastala proti koncu Gregorčičeve kobariške dobe, objavljena je bila leta 1873. Včasih se zmotno domneva, da gre za ljubezensko pesem, posvečeno Dragojili Milek, ki je leta 1871 prišla v Kobarid. V resnici je pesem posvečena Adeli, najmlajši hčerki družine Pagliaruzzi, s katero je Gregorčič v tistem času prijateljeval. Pesem govori torej o objokovanju brezskrbnih mladostnih dni, na katere se je pesnik spomnil ob pogledu v nedolžno otroško oko. Čeprav v tem času Gregorčič še ni bil pretirano star, se zaveda minljivosti čudovitih otroških let in zaskrbljeno zre v prihodnost, ki je pred njim. Kot druge pesmi iz zgodnjega obdobja je tudi ta nekoliko pesimistična in globoko izpovedna.


Komentarji