Share

V pepelnični noči

Polnôčni zvón z visôkih lín
krepkó zaklenkal je!
Potihnil glas je vijolín,
strunár odbrenkal je!

Plesíšča in gledíšča se
povsód zapírajo,
v odprta pa svetíšča se
zemljani zbírajo.

Glej, bôžji hràm tam sréd polján
dviguje se v nebó,
oj bôžji hràm takó prostrán
in pa krasán takó!

Kot réke v morje vanj nocój
krdela silno vró,
svetíšče polno je takój —
in duri se zapró.

Tu v blagru ino v svili vse
nocój košáti se,
diší ti po kadíli vse
in svéti v zlati se.

Več biserjev ko v dnu morjá
pred tábo se iskrí,
in več, ko zvézd je vrh nebá,
tu jasnih je očí.

Tu gibki udje, vzôrna rast,
tu lét in líca cvét,
tu zêmlje slást, bogastvo, čast...
o, ti presréčni svét! —

A čuj!... Nék duh zakliče mi:
"Kar zrèš jih pred sebój,
zapíši mej mrlíče mi
s pepelom tem nocój!"

In stópil sem pred žrtvenik,
kot bi duhovnik bil,
pepel iz óljčnih je mladík
nanj dèl cerkovnik bil.

Pepela zdaj na téme sem
najprvo sêbi vsul,
vtopíl se v misli néme sem,
le Bog je sam jih čul.

Pozvál na to krdela sem
in príšla so hruméč,
zaznámoval jim čela sem
pretèč in pa svarèč:

"Oj, gréšniki mazíljeni,
proč króno in škrlát,
saj bóste vsi prisíljeni,
vkloníti smrti vrat.

Sedaj vi národom ste strah,
strah tudi vas bo zmel,
to žêzlo prah, prestól bo prah,
vi bóste prah, pepel!

Vi, ki zaklade zbirate
iz bližnjikov krví,
ki réveže zatírate —
prah bóste tudi ví!

Ti ròj, ki noč in dan prežíš,
da brata v past bi vjél,
ti smrti v zanjke se vlovíš,
prah bodeš in pepel!

In tí, ki z umom, cvétom let
zdaj bahaš se vesél,
glej, prédno ti odpade cvet,
prah bódeš in pepél!"

Prišèl še mnog, še mnog je tròp,
mar bo se kak otél?
Ne! Vsem podpisal sem pokòp:
"Prah boste in pepel!"

Na zadnje roj še priskakljá,
neskrbnih, jasnih líc,
číst, kakor angelji nebá,
in lépši od cvetíc.

Zaplakal nad tem krasom sem,
češ: tudi ta bo strt!
Še té... tresóčim glasom sem
Zaznámoval za smrt...

Končano! - Ne! - Čuj, duri tam
ječé zaškrípljejo,
in nôve trume v bôžji hram
skoz njé se vsípljejo.

Na teh ni srebra ne zlatá,
in blesk jim je neznán,
na licih tóžnih se pozná
le sled solzâ in rán.

To pač je siromakov ród,
molčé je zunaj stal,
in mírno čakal, da gospod
prostôra bi mu dal.

Sedaj, ko próst mu je pristòp,
korák priblíža svoj,
jaz pa spoznám trpínov tròp,
oh, bil je - národ moj!

Odlôžil sem tedaj pepel,
v klečéče vprl okó,
za blagoslov sem róke vspel
ter kliknil sem krepkó:

Le vstani, vbôrni národ moj,
do dánes v prah teptán,
pepelni dan ni dan več tvoj,
tvoj je - vstajenja dán!


Komentarji